Dolina Glinščice / Val Rosandra

Draga Santa Elia

Draga je majhen zaselek v bližini slovenske meje pri Kozini, ki je svoj razcvet doživljal v času avstrijskega cesarstva. Skozi vas je potekala pomembna trgovska pot, ki je povezovala Trst z Ljubljano in Dunajem. Pozneje je skozi vas zapeljala ozkotirna železnica, ki je povezovala Kras s Trstom. Nekdanja železniška proga je zdaj namenjena kolesarjem in pohodnikom. Naselje pa je zaradi svoje dostopnosti postalo priljubljeno izhodišče za številne izlete v okolico.

Na odseku Kozina zavijemo z avtoceste in se držimo kažipota za Italijo - Trst. Po nekaj kilometrih zavijemo levo za naselje Draga S. Elia. Na začetku vasi je na naši desni parkirišče. S parkirišča gremo levo navzdol  do urejene makadam ceste (kolesarska steza). Pešpot nas vodi po nekoč speljani železniški trasi za Trst. Sama pot je zelo urejena in razgledna, vodi skozi več krajših tunelov. Je zelo obiskana, srečujemo tako pohodnike kot kolesarje. Ob prehodu iz  tunela stoji kažipot, ki nas usmeri levo na Stezo prijateljstva ( Botač/Botazzo ). 

Začnemo se strmo spuščati v dolino reke Glinščice, ki izvira nad vasjo Klanec pri Kozini. Pri mejni vasici Botač reka prestopi na italijansko stran. Tu se začenja kar 500 hektarov velik naravni park Dolina Glinščice / Val Rosandra.

Lepo vidna cerkev sv. Marije v Pečeh ( La chiesetta di Santa Maria ).

Pridemo do vasi Botač. Na drugi strani mostu je nekdanji mejni prehod. Informacijska tabla nas pouči o pohodni poti Stezi prijateljstva. Nastala je v času, ko so bile meje še teže prehodne. Povezovala pa je Klanec z Boljuncem. 

Pot Prijateljstva poteka po starodavni poti soli, ki so jo stoletja uporabljali kranjski trgovci za povezavo s tržaškimi solinami preko Žavelj. Legenda prav, da gre verjetno za pot, ki jo je uporabljal že Martin Krpan za tihotapljenje soli iz Istre na svoji muli.

Pot nadaljujemo po desnem bregu Glinščice, do kažipota za cerkev sv. Marije v Pečeh. Tukaj prečkamo most in se začnemo vzpenjati po blagem s travo in nizkim drevjem zaraščenem levem bregu reke.

Pridemo do skalnega prelaza, kjer  nas kamnite stopnice pripeljejo v popolnoma drug svet. Čeprav hodimo po robu prepada, je pot široka in na nekaterih delih zavarovana z leseno ograjo.

Z razglednega roba se ozremo nazaj in opazujemo slap Supot, ki pada kar 38 metrov globoko.

Le še nekaj deset minut hoje do cerkvice sv. Marije v Pečeh.

Ob vznožju Kraškega hriba stoji cerkev posvečena Mariji. Legenda pravi, da jo je dal sezidati Karel Veliki. Prvi podatki so iz leta 1267, ko je bil v Trstu ustanovljen red bratov Najsvetejšega Zakramenta, ki so znani kot Battuti ( Pretepeni ). Leta 1647 so jo obnovili in razširili. Zaradi oddaljenosti od vsakega zaselka je bila večkrat tarča vandalom. V zadnjih desetletjih so cerkvico obnovile privatne organizacije, ki so tudi obudile stare običaje romanja in procesij skozi dolino.

Po krajšem krepčilnem postanku se odpravimo naprej.

S prepadnih sten znova poniknemo v goščavo.

Držimo se desno. 

V prvem stoletju so Rimljani napeljali 14 km dolg vodovod vse do Trsta, katerega ostanki so vidni še dandanes. Svojemu namenu je služil vse do šestega ali sedmega stoletja, ko je bil namerno poškodovan. 

Na tem mestu se pot razcepi.  Izberemo desno za razgledno točko pri Zabrežcu.

Vedetta di Mocco 

Odlična razgledna točka. Vse besede so odveč ... 

Na zahodu se nam odpre pogled na Trst.

Na jugu se nam razkrije pogled na Boljunec. 

Na jugovzhodu pa lahko občudujemo Dolina reke Glinščice ( Val Rosandra ). 

Od razgledišča se odpravimo naprej do kolesarske steze

Posebnost te soteske sta utrjena kolesarska pot in pešpot z viadukti in predori vklesanimi v skalo. Speljana je po nekdanji 20 kilometrov dolgi železniški progi  Kozina - Trst. Zgrajena je bila 1887. Zadnji vlak do Trsta je odpeljal leta 1959. Kolesarska se v bližini Trsta priključi na pot miru in prijateljstva (Porečanka). 

Vzporedno z nami teče steza, ki nas popelje do enega izmed lepših razgledišč. 

Slika pove več kot tisoč besed. 

Dolina Glinščice je območje, kjer kraški svet zdrsne v Istro. Celinsko ostro podnebje se spogleduje z blagimi mediteranskimi vplivi. V soteski sta tako ustvarjena dva svetova; v zgornjem delu vodotoka prepihanem s hladno burjo so življenjske razmere podobne tistim v gorskem svetu. V spodnjem delu se je v melišče in med skale razraslo edinstveno rastlinje, ki je značilno za blagi mediteranski svet.

Razmišljanje;

Današnji izlet je zame eden izmed zanimivejših in lepših pohodniških doživetij. Sama pot je zelo raznolika, vodi nas od gozdnih stez do prepadnih sten doline. Raziskovanje tega naravnega rezervata je prava dogodivščina polna kulturnih bogastev. Dolina Glinščice je zelo priljudna destinacija z dosti obiska. 


Z zmernim tempom pot prehodimo v 3 urah. Izlet je zahtevnejši, saj je dosti spustov in posledično dosti vzponov. Pot vodi ob prepadnem območju, sicer je steza precej široka in na določenih odsekih zavarovana, ampak previdnost ni odveč.

Slike so avtorsko delo  posneto s telefonom LG Zero in Iphone 8.

Viri;

http://www.riservavalrosandra-glinscica.steza-prijateljstva ( 17.12.2018 ).
https://sl.wikipedia.org/wiki/Dolina_Glin%C5%A1%C4%8Dice_pri_Trstu ( 18.12.2018 ).

Vinčec, Milan. Slovenska Istra, Čičarija, Brkini in Kras. Planinska zveza Slovenije, Ljubljana 2016.

Škocjanske jame - Školj - Famlje

Avtocesto zapustimo na izvozu za Divačo. Sledimo kažipotu za Škocjanske jame. Izhodiščna točka današnjega izleta je parkirni prostor pred jamo. Pot nas vodi po učni pešpoti Škocjanski park. Obiskovalci se seznanijo z bogato naravno in kulturno dediščino parka. Spoznavajo površinske in podzemne kraške pojave, med katerimi izstopajo Škocjanske jame. Pešpot poteka v osrčju parka okoli udornic Velike in Male doline, ki ju razdvaja naraven most. To so bile nekoč podzemne jame, a so se stropi udrli. Veličasten je zlasti pogled z razgledišča na Veliko dolino in silovito reko, ki tukaj konča svojo zemeljsko pot in ponikne v podzemni svet.

Glede na to, da sem danes s "Črno puščico" ( vzdevek avta ) naredil kar nekaj kilometrov, sem si že na začetku poti prislužil žig, ki me je čakal nekaj deset metrov stran od avta. Imam namreč dnevnik s Slovenske planinske poti, v katerega beležim žige s pohodov. Šele doma sem ugotovil, da bi moral dobiti drugo štampiljko in da ta ni prava. Pa imam izgovor za ponovni obisk Škocjana.

Držimo se poti za razgledišče, od koder se vije spoštovanja vreden razgled.

V ozadju se vidi vas Škocjan s cerkvico sv. Kancijana, izpred katere je pogled na udornico Mala dolina in Velika dolina. Z druge strani pa je razgled na Vremsko dolino in sotesko reke Reke. Vas se nahaja na vrhu skalne vzpetine ob cesti Matavun - Betanja. Naseljena je bila že zelo zgodaj, o tem pričajo številni predmeti iz železa, fragmenti keramike in stekla. Po Škocjanu so dobile ime bližnje Škocjanske jame.

Še nekaj fotografij z učne poti.

Pot nas vodi do naselja Betanja.  

V zaselku Betanja se nahaja turistična kmetija Pr Betanc, ki ponuja lokalno hrano in prenočišče. Gremo levo od hiše in preidemo z asfalta na makadam cestišče.

Svojo pot nadaljujemo do križišča, kjer izberemo desni razcep za Vremščico.

Pridemo do dela, kjer je postavljen rečni višinomer. 

Pot nas vodi ob reki Reka, na kateri so še danes vidni ostanki nekoč delujočih mlinov. Je največja in najdaljša ponikalnica v Sloveniji. Reka Reka ponikne v Veliki dolini v Škocjanske jame in teče 34 kilometrov podzemno do Jadranskega morja.   

Ob poti stoji igrišče za odbojko, pri reki pa je improviziran pomol primeren za skoke v vodo. Predvidevam, da je voda bistrejša kot danes, saj sem se na pot odpravil po dežju. 

Svojo pot nadaljujemo naprej ter se držimo kažipota za Vremščico. Tik pod vrhom se nam odpre pogled na sotesko reke Reka in naselje Škocjan.

Čez nekaj sto metrov prispemo do razvalin, ki so nekoč bile veličasten grad Školj.

Nad sotesko reke Reke pri Famljah stojijo na strmi prepadni skali razvaline gradu Školj. Prvič se grad omenja leta 1426, pozidan pa je bil morda že v prvi polovici 13. stoletja, kot srednjeveški dvor. V gradu  je bila grajska kapela, sredi dvorišča pa je stal vodnjak. V dobi renesanse so grad popolnoma na novo zgradili. Danes je to priljubljena izletniška točka.

Stari ljudje so pripovedovali, da je tisto iskro, ki je leta 1687 zažgala vas Divača, prinesel veter iz gradu Školj. To iskro pa je prižgala nesmrtna ljubezen med plemkinjo Ano in grajskim stražarjem Bartolomejem. In tudi danes, po tem starem ljudskem izročilu, naj bi vse požare na Krasu povzročile iskre, ki prihajajo iz gradu Školj.

Nadaljujemo proti vasi Famlje.

Vzporedno z makadam cesto sta dva večja travnika.

Ko preidemo z makadama na asfalt cesto, smo še nekaj sto metrov oddaljeni od vasi.

Tu je nekdaj stala rimska postojanka Famula, danes pa so Famlje najbolj znane po svoji podružnični cerkvi sv. Tomaža, ki je bila zgrajena leta 1647 in pozneje večkrat predelana, nazadnje leta 1966. Arhitekturno zanimiva je vhodna lopa, v notranjosti pa obiskovalca pritegnejo lepo ohranjene freske v prezbiteriju iz 15. stoletja. Famlje je gručasto naselje na desnem bregu reke Reke, v smeri od Divače proti Vremskemu Britofu. 

Pot nas vodi skozi vas.

Na koncu vasi pridemo do kažipota za grad Školj, ki nas usmeri nazaj na gozdno pot. Od gradu pa do svoje izhodiščne točke hodimo nazaj po že prej prehojeni poti. Jaz se tega, žal, nisem držal in sem šel naprej čez most reke Reke do vasi Škoflje. Ura je bila že pozno popoldan, tako da sem do avta prišel v temi. K sreči sem s sabo vzel naglavno svetilko, ki me je varno pripeljala do izhodišča. Svetujem, da se držite poti za grad Školj!

Današnji izlet je bil zelo razgiban in poučen. Nekajkrat sem zašel s poti, saj nisem vedel, da moram ( del poti ) slediti kažipotu za Vremščico. Je pa bil ta izlet bolj pustolovski in šola za naprej. Sicer pa ni nič narobe, če sem naredil kakšen kilometer ali dva preveč. Na naslednjo pešpot se bom bolje pripravil, da ne bo nepotrebne slabe volje. 
Vedno, ko gremo na neznan teritorij, se je zaželeno dobro informirati o sami poti, kaj bomo videli ( grad, mlin, vas, znamenitosti,.. ). Odlično bi tudi bilo, da bi s sabo imeli zemljevid in kompas. Oboroženi z osnovnim znanjem branja zemljevida in rokovanja s kompasom bomo zlahka premagovali vse orientacijske ovire.  Le tako bomo prepričani, da je to pot, ki smo si jo zadali prehoditi. Morda se prav po tem ločimo nedeljski izletniki od pravih pohodnikov?!

Za mano je čudovit izlet, pred mano pa nove dogodivščine.

Razmišljanje;

Današnji dan je bil na trenutke kar humoren, najprej se izkaže, da žig ni pravi. Par-krat sem zašel s poti, oziroma je nisem mogel nadaljevati zaradi naraslega hudournika ( to je tisti del pohoda, ki ga nisem opisal ). Za piko na i me je dohitela tema, mojo sotrpinko pa je začelo močno boleti koleno. Pohod je bil prava mešanica čustev. V tem zimske času se moramo odpraviti na pot dovolj zgodaj, saj ne vemo, kaj vse se nam lahko pripeti. 

Školj  

Zgodovina gradu Školj se me je res dotaknila, saj si ne morem predstavljati toliko nepotrebnega trpljenja, bolečin in izgub, ki so se zgodile zaradi turških vpadov. Pravijo, da se zgodovina ponavlja in če vsaj malo poškilimo okoli, dobimo hitro odgovor. Bi bilo precej bolj na mestu, da bi iz preteklih dogodkov izluščili nauk in v bodoče bolj modro izbirali. Niti naših življenj so zelo prepletene, na takšen ali drugače način se vse vrne.

 what goes araund ... comes around

Zahtevnost pohoda je odvisna od fizične pripravljenosti vsakega posameznika; nekaj je vzpona, ampak pot je primerna za širšo pohodniško populacijo, in sicer to velja tudi za nedeljske izletnike. Pohod traja 4 ure in 30 minut - vključno z vsemi mojimi nenačrtovanimi pripetljaji.

Slike so avtorsko delo  posneto s telefonom LG Zero in Iphone 8.

Viri;

http://www.dedi.si/dediscina/194-mala-dolina ( 11.12.2018 ).
https://sl.wikipedia.org/wiki/%C5%A0kocjanske_jame ( 12.12.2018 ).
https://www.turizem-divaca.si/kulturna_dediscina/ob_reki_reki ( 12.12.2018 ).
http://www.tatjana-malec.si/default.asp?Id=422 ( 12.12.2018 ).
https://www.visitkras.info/kras_in_brkini/ ( 12.12.2018 ).
Vinčec, Milan. Slovenska Istra, Čičarija, Brkini in Kras. Planinska zveza Slovenije, Ljubljana 2016.
https://www.blogger.com/Skocjanske jame

Po poteh treh vasi.

Primorsko avtocesto zapustimo na izvozu za Črni Kal. Vožnjo nadaljujemo po stari cesti za Koper in se držimo za Pulj ( Pula ), Hrastovlje. Kažipot Hrastovlje nas usmeri levo na lokalno cesto. V vasi pri gostilni Švab zavijemo desno in parkiramo. Pogled nam takoj pritegne cerkev sv. Trojice, ki leži na nižji vzpetini.

Hrastovlje ležijo pod Kraškim robom v zgornjem delu Rižanske doline. So tipična istrska vasica s kamnitimi hišami, grajenimi iz belega kraškega kamna. V notranjost dvorišč vstopimo skozi lepo okrašene vhodne portale. Je majhna vasica, v kateri gospodarsko aktivnost pomenita gostilna in turizem na vasi. Petnajsto stoletje je zaznamovalo pustošenje kuge, ki naj bi po legendi pomorila vse prebivalce, razen dveh deklet, od katerih naj bi izšli vsi nadaljnji rodovi in po njima nosili dva najbolj pogosta priimka v vasi, Kocjančič in Rihter.

Nastanek cerkve sega v čas od 12. do 14. stoletja. Obzidje so postavili nekoliko kasneje; predvidevajo, da v prvi polovici 16. stoletja, ki je služilo kot obrambni zid pred napadi Turkov. Cerkev je zidana večinoma iz kamna, tako kot je značilno za celotno primorsko. 

Oken na cerkvi ni veliko prav zaradi tukajšnjih vremenskih razmer. Poleti je prostor zavarovan pred sončno pripeko, pozimi pa pred burjo. V kolikor si želimo ogledati notranjost cerkve, pokličemo na telefonsko številko, ki jo najdemo na vratih obzidja. Dobimo se z gospo Rihter, ki nas popelje v notranjost cerkve. Stene in stropi so zapolnjeni s freskami in nam prikazujejo svetopisemske dogodke. Mednarodno prepoznana je postala leta 1949, ko je domačin Jože Pohlen ( slovenski slikar, kipar ) razkril freske Mrtvaškega plesa. Za tri evre dobimo poleg vstopa tudi voden ogled cerkve. 

 Mrtvaški ples...

Nihče ne ubeži smrti, pred njo smo vsi enaki, tako revni kot bogati.

Pozornost pritegne tudi ta freska, ki prikazuje Jezusa v pred-peklu, kateri premaga hudiča in s tem od tam reši pravične duše. S tem je Kristus dokazal svojo oblast nad hudičem in smrtjo. Pred-pekel predstavlja vse tiste, tako pravične kot hudobne, ki so umrli pred Kristusom.

V naselju Hrastovlje si poleg cerkve lahko še ogledamo osebno  zbirko Grozdana Pohlena, ki zajema stare predmete iz življenja domačinov, orožje iz prve in druge svetovne vojne,... V vasi je tudi galerija umetnika Jožeta Pohlena. 

Odpravimo se naprej in sledimo markacijam.

Držimo se levo. Naša pot vodi po utrjenih kolovozih, stezah in makadamski cesti.

Vzporedno z nami teče železnica, na kateri pogosto videvamo tovorne vlake. Ko prečkamo železniški podhod, gremo za Zanigrad. 

Začnemo se vzpenjati, na desni nas spremlja vas Hrastovlje, pred nami se pa že vidi zvonik ( "turn" ) cerkve. 

Zanigrad je danes zapuščena vasica na južnem predelu Podgorskega Krasa. Pod vasjo leži cerkev sv. Štefana, ki je postavljena tik nad prepadom. Notranjost cerkve je bogata s freskami iz 15. stoletja. Tu je tudi glagolski napis iz leta 1418. Napise  v glagolici najdemo tudi v cerkvi sv. Trojice v Hrastovljah. Zanigrad oživi le na Štefanovo, ob vsakoletnem blagoslovu konj, 26. decembra.

V bližini cerkve je odlično razgledišče. 

Ko gremo naprej, se držimo levo.

Pot vodi mimo hiše ponovno v gozd. Markacije so tako na drevju kot na tleh.

Podpeč je najvišje ležeče naselje pod Kraškim robom, že ime pove, da vas leži pod pečjo. Hiše so vzidane globoko pod kraško steno, kjer je tudi vodni izvir. Na manjši planoti leži cerkvica sv. Helene iz leta 1489. Kraj je zelo razgleden. Obzorje na jugu zapira Istrsko hribovje, na zahodu se dviga Tinjan s Koprom v ozadju, pogled niže pa nas popelje v Hrastovlje in v dolino reke Rižane. V vasi stoji znamenita Prkičeva hiša iz leta 1547, ki je poleg Benkove hiše v Črnem Kalu, edini ostanek najstarejšega stavbnega izročila pod Kraškim robom. Ob naselju teče železniška proga med Kozino in Koprom, ki je bila zgrajena leta 1967. Vibracije vlaka so močno poškodovale cerkev. Nekatere freske so bile zaradi tega odstranjene, uničene.

Nad vasjo se dviga daleč naokoli viden obrambni beneški stolp, zgrajen v 11. stoletju iz klesanega belega kamna. Visok je 17 metrov. Pod stolpom je v skalnem bregu naravna jama, ki je bila zatočišče domačinov pred sovražnimi napadalci.

Pot je dokaj strma in na določenih odsekih moramo stopati previdneje. 

S stolpa se nam odpre čudovit razgled na Rižansko dolino in Koprski zaliv.

Odpravimo se naprej na še višje ležeče razgledišče. Zjat je nenavadno ime sicer neizrazitega vrha na robu kraške stene, ki se dviga nad stolpom in naseljem Podpeč. Vrh je med lepšimi razglednimi točkami. Pogled nas ponese na Slavnik, Kojnik, Lačno, Koprski zaliv in viadukt Črni Kal. Ob pravem vremenu pa pogled seže vse do Dolomitov in Julijskih Alp.

Po isti poti se odpravimo nazaj do razcepa v gozdu.

Vedno bližje smo naši izhodiščni točki. 

Po štirih urah hoje sem že malo utrujen in željan dobre hrane. Dan je kljub rahlo muhastemu vremenu potekal po načrtu. Videl sem vse, kar sem si zadal. Kraji, ležeči ob Kraškem robu, so res nekaj posebnega, vsakič znova me navdušijo. Se že veselim novih podvigov. Za mano je čudovit izlet, pred mano pa nove dogodivščine.


Razmišljanje; 

Ta razdvojenost med naravo in mano se tanjša, tu se zavem, kako veliko se moram še naučiti, izkusiti. Vedno bolj cenim čas, a se hkrati zavem, koliko sem ga že zapravil. Za resnično svobodo moram postati gospodar svojega časa. Tako narava kot čas sta do nas neizprosna, ura tika taka ne-ozirajoče na naše želje, potrebe. V takšnih trenutkih se zavem svoje majhnosti in nepomembnosti.




Slike so avtorsko delo  posneto s telefonom LG Zero in Iphone 8.

Viri;

https://odnmedia.s3.amazonaws.com/files/Povzetki%20kr%C5%A1%C4%8Danske%20vere20170630-085641.pdf ( 3.12.2018 ).
https://sl.wikipedia.org/wiki/Hrastovlje ( 4.12.2018 ).
https://sl.wikipedia.org/wiki/Cerkev_sv._Trojice,_Hrastovlje ( 4.12.2018 ).
http://drustvo-boskarin.si/zanimivosti-v-blizini-parka/ ( 4.12.2018 ).
https://www.ekodezela.si/po-sloveniji/na-potep-skriti-koticki/zanigrad-vasica-brez-prebivalcev-ki-vsako-leto-ozivi-26-decembra/ (4.12.2018 ).
https://www.ekoper.si/koper/skriti-koticki-koprskega-zaledja-obrambni-stolp-v-podpeci/ (5.12.2018 ).
https://www.hribi.net/gora/zjat/26/1707 ( 5.12.2018 ).
Vinčec, Milan. Slovenska Istra, Čičarija, Brkini in Kras. Planinska zveza Slovenije, Ljubljana 2016.