Srednji vrh v KSA

Čez teden smo se dogovarjali za vikend turo. Izbranih je bilo nekaj dobrih idej. Pogledali smo par hribovskih spletnih strani in pade odločitev. Odpravili se bomo v KSA. Pogled na uro mi kaže 4:45, čas je za vstajanje. Pripravim si zajtrk in spakiram še par stvari v nahrbtnik in že hodiva proti avtu. Po uri in pol vožnje prispeva do parkirišča v vasi Mače. Kmalu se nama pridruži še en član. Preobujem si čevlje namestim nahrbtnik in sem pripravljen. Vklopim Garmin in že hodimo. Je precej hladno, tako da je začetni tempo malo višji. Sprva hodimo po zasneženi makadamski cest, kasneje pa nas markacije speljejo na stezo. Pot je strma in precej naporna. Kaj kmalu sem že v kratkih rokavih. Tudi moja sotrpina sta slekla kakšno plast oblačila. Pridno nabiramo višinske metre in že smo nad meglo. Srečujemo pohodnike, ki hodijo nazaj v dolino. So bili na sončnem vzhodu. Zaradi jasnine, ki jo je ponudil današnji zimski dan, je moralo biti čudovito. Ampak tudi nas bodo verjetno počakali prelepi razgledi. Pot je trenutno pomrznjena, tako da si nadenemo male dereze za lažjo hojo. Glede na trenutno nadmorsko višino po zemljevidu določim kje smo in koliko je še pred nami. Pogosto imam s sabo fizični zemljevid. Tako tudi lažje načrtujemo ali spreminjamo našo smer pohoda, seveda pa so vedno  kakšne opcije za krožno vračanje v dolino. Tako je tudi pot nazaj popestrena. Iz gozda pridemo na odprto, še manjši klanec, in že smo pri kolibi na Dolgi njivi. Za kratko postanemo, poslikamo ter zopet v klanec. Z leve strani privabi naš pogled mogočni Storžič. Sonce je kar dodobra ogrelo ozračje in tudi zmehčalo snežno podlago. Od tu naprej je korak vse težji. Trenutne razmere nas fizično precej obremenijo. Še kakšnih 200 višinskih metrov nas loči do vrha. Za nami so zadnji metri vzpona in hrib je osvojen. Z razgledi je naš trud poplačan.  Zaenkrat vlada stanje brezvetrja, sonce greje. Razmere so popolne. Namestimo se na klopco, ki se nahaja tik pod vrhom, in si pripravimo malico z razgledom. Občasno pride kakšen pohodnik s katerim izmenjamo današnje vtise in smeri prihoda. Po krajšem postanku se odpravimo naprej. Uberemo pot čez Cjanovca. Za navzdol se ta steza zdi še strmejša. Noge znova prevzamejo ves telesni napor. Zdi se, da klanca ne bo konec. Hitro izgubljamo višinske metre in končno pridemo do odcepa desno za Hudičev boršt. Sedaj je pešpot boj razgibana, malo navzdol  in malo navzgor. Po kakšnih dvajsetih minutah prispemo do lovske koče, ki je na naše presenečenje odprta. Za popit si vzamemo nekaj brezalkoholnega in sladkega. Ne vem kdaj mi je cuker tako pasal. Z prijaznim lastnikom izmenjamo par besed in se odpravimo naprej. Pred tem smo bili že kar na koncu z voljo, ampak ta cuker nas je res napolnil z energijo in znova je morala visoka. Po prečenju strmega travnika s katerim v snegu ne bi želel imeti opravka, preidemo v gozd. Po dobri uri in petstoosemdesetih višinskih metrih smo zaključili današnjo pustolovščino.

Statistika;

Prehodili 12,5 km in pridelali 1345 višinskih metrov.